Ko sem zaradi poškodbe medenice in operacije moral mirovati, sem mislil, da bo najtežji del fizična bolečina.
Motil sem se.
Pred tem sem treniral 5–6x na teden. Gibanje je bilo del mene. Del moje rutine. Del moje identitete.
In potem čez noč nič.
Ko ne moreš trenirati
Prvih nekaj dni sem si govoril:
»Saj bo hitro minilo.«
Potem pa so prišli nemir, jeza in frustracija.
Opazil sem, kako zelo sem bil navajen delovati. Kako močno sem svojo vrednost povezoval s treningom, gibanjem in občutkom, da moram biti ves čas aktiven.
In nenadoma mi je telo reklo:
»Ustavi se.«
Poškodba medenice me je naučila nekaj pomembnega
Nisem izgubil mišične mase v enem tednu.
Nisem izgubil kondicije v desetih dneh.
Sem pa začel izgubljati potrpežljivost.
In ravno tam sem videl, koliko dela me še čaka.
Ne na telesu.
Na meni.
Trening ni samo telo
Kot trener sem vedno govoril ljudem, da zdravje ni samo mišična masa, hujšanje ali število treningov.
Zdaj sem moral to živeti.
Naučiti sem se moral sprejeti pomoč.
Naučiti sem se moral počivati.
In predvsem sem se moral naučiti, da moja vrednost ni odvisna od tega, kolikokrat na teden treniram.
Včasih je največji trening prav mirovanje
Danes vem, da me je poškodba medenice naučila nekaj, česar me ni naučil noben fitnes.
Potrpežljivosti.
Sprejemanja.
In zaupanja, da bo telo okrevalo, če mu dam čas.
Če si trenutno poškodovan ali zaradi zdravstvenih razlogov ne moreš trenirati, naj ti povem nekaj.
To, da trenutno miruješ, ne pomeni, da si nazadoval.
Mogoče te življenje samo uči nekaj, česar med vsemi treningi nisi mogel slišati.
In ko bo prišel pravi čas, boš spet treniral.
Mogoče celo bolj zavestno kot prej.
