Če bi me pred poškodbo vprašali, kdo sem, bi verjetno med prvimi stvarmi odgovoril:
»Sem človek, ki trenira.«
Pet, včasih šest treningov na teden. Gibanje je bilo del moje identitete. Del mene.
Potem pa je prišla poškodba medenice, operacija in zelo počasno okrevanje.
Za moje standarde celo prepočasno.
Moj ego je hotel rezultate takoj
Kot trener sem bil vajen napredka.
Če delaš, pride rezultat.
Če vztrajaš, telo odgovori.
Ampak pri okrevanju ni bilo tako.
Telo ni poslušalo mojih rokov.
In to me je jezilo.
Ne zaradi bolečine.
Ampak zaradi izgube kontrole.
Spoznal sem, kako močno sem bil navezan na delovanje
Vedno sem mislil, da sem miren človek.
Dokler mi življenje ni vzelo tistega, kar me je pomirjalo.
Takrat sem videl svoj ego.
Tisti del mene, ki je šepetal:
»Moral bi okrevati hitreje.«
»Izgubljaš kondicijo.«
»Ne delaš dovolj.«
»Ne smeš se ustaviti.«
Največji boj ni bil v medenici
Bil je v sprejemanju.
Sprejeti, da telo potrebuje svoj čas.
Sprejeti, da ne morem vsega nadzorovati.
Sprejeti, da moja vrednost ni odvisna od tega, koliko naredim.
In iskreno?
To je bil veliko težji trening kot katerikoli trening v fitnesu.
Počasno okrevanje mi je pokazalo nekaj pomembnega
Da ni vse v moči.
Včasih je največja moč v tem, da ne siliš.
Da zaupaš.
Da si dovoliš biti človek.
In da razumeš, da počitek ni lenoba.
Je del procesa.
Danes drugače gledam na trening
Še vedno obožujem trening.
Še vedno verjamem v gibanje, mišično maso in zdrav življenjski slog.
Ampak ne verjamem več, da moram ves čas delovati.
Ker sem med okrevanjem po operaciji medenice spoznal nekaj, kar me ni naučil noben trening.
Da nisi manj vreden, ko ne moreš.
In da življenje včasih upočasni telo samo zato, da lahko duša dohiti človeka.
